dav

(napisal Nikolaj Novak, učenec 9. razreda OŠ Franceta Prešerna Črenšovci, ki je lansko leto osvojil zlato Cankarjevo priznanje s spisom, ki je bil ocenjen kot drugi najboljši med osmošolci)

             Živijo. Najverjetneje berete to z namenom, da bi si pridobili nekaj upanja v teh težkih časih, v katerih živimo. Iskreno, ne vem, če Vam ga lahko kaj ponudim. Lahko Vam svetujem le, da ga ne izgubite, dokler stvari še niso povsem ušle izpod kontrole. V tem si lahko za vzor vzamemo najstnika Simona iz romana Igorja Karlovška Preživetje. On v še težjih razmerah, ko je sam tri tedne v gozdu iskal in reševal ljubljeno osebo, ni izgubil upanja in to kljub temu, da so ga pikale čebele, da ga je skoraj raztrgala medvedka in da sta ga malodane ustrelila dva ugrabitelja Janje, ki jo je reševal. Enako formulo ima tudi naše trenutno življenje – predpostavimo, da je gozd iz knjige naša hiša, naše prebivališče. Simon je v gozdu moral preživeti tri tedne, preden se je lahko srečal s prijatelji, mi vsi pa moramo zdaj nekaj tednov preživeti v naših hišah in stanovanjih, preden bomo znova odšli v šolo, službo, na izlet ali  počitnice. Občutek utesnjenosti nas lahko zbada kot cel čebelji roj naenkrat. Pomanjkanje družbe nas lahko para tako zelo kot razjarjena medvedka, ki poskuša zaščititi svoje mladiče. Okužba s koronavirusom pa nam grozi vsepovsod, ves čas. Nepredvidljiva je kot ugrabitelja, ki bi lahko ujela Simona. Da, zdi se, kot bi bil Karlovškov roman preroško napisan kot predpriprava za življenje v tem letu.

V pustolovsko-kriminalnem romanu lahko ugotovimo, da si mora Simon v gozdu sam poiskati hrano in si organizirati čas. Recimo, da ste osnovnošolec ali osnovnošolka. V šoli obiskujete veliko dejavnosti, s katerimi si lahko zapolnite čas in krepite svoje telo, duha, prijateljstva in tako dalje. To je približno tako, kot če bi bili v restavraciji. Natakar Vam na mizo prinese hrano, ki ste jo naročili, le da je v tem kontekstu natakar šola, hrana pa so dejavnosti, za katere nam ni treba plačati. Če bi vam vzeli natakarja s hrano vred, ne bi bilo prijetno, kajne? Morali bi iti sami v kuhinjo po hrano … In če v kuhinji hrane ne bi bilo, ker hrana ne bi bila niti naročena, kaj šele pripravljena, bi jo morali pripraviti sami. Podobno je Simon moral sam poskrbeti za svojo hrano, ki mu jo je nudila zgolj narava. Ob sebi ni imel staršev, ki bi ga nahranili, niti stojnice s hrano, kaj šele restavracije. Ne, restavracija je dejansko gozd, hrana v njem pa ima svojo ceno, čeprav je ni moč plačati z denarjem – ko je pobral vse maline, s katerimi se je nasitil, jih ni bilo več in je moral najti drug vir hrane, npr. postrvi. Če hrano zamenjamo z dejavnostmi, vemo, kje smo.

V teh časih je pomembno, da si čas zapolnimo s kvalitetnimi dejavnostmi, ki pa morajo biti kot postrvi in ne kot maline – mora se jih dati večkrat »ujeti« oziroma izvajati. Kajti, če nam zmanjka dejavnosti, potem se nam v teh časih ne obeta kaj dobrega. Sicer smo lahko cel dan na Youtubu in igramo Minecraft na računalniku ter opravimo šolsko delo in drugo delo, ki ga je treba opraviti, a nič ne more nadomestiti pristnega stika z vrstniki, druženja, pogovora. Iz izkušnje vem, kako je to, saj se že kot otrok nisem popoldne veliko družil z vrstniki, saj sem živel daleč od vseh. Tudi Simon se kot otrok, pa tudi kot mladostnik, ni mogel veliko družiti z vrstniki. Popoldanski čas je imel večinoma zapolnjen s smučarskimi treningi, kar pa mu ga je še ostalo, so ga zase, še posebej v višjih razredih osnovne šole, zahtevale šolske obveznosti, učenje in domače naloge. Iz tega razloga Simon ni želel vzpostavljati preveč »globokih« osebnih stikov, saj bi se morali njegovi prijatelji in prijateljice potem konstantno spopadati z zavrnitvami, ko bi ga vprašali, če bi se popoldne kje skupaj dobili.

V današnjem času pa moramo obvezno zavrniti prošnjo drugih po druženju. S tem pokažemo, da se obnašamo odgovorno ne le do samega sebe, ampak predvsem do ogroženih ali starejših ljudi, bolnih in do vseh tistih, ki okuženim v teh časih skušajo nesebično pomagati in se skoraj do onemoglosti razdajajo za njih. Ne smemo dovoliti, da nam trenutna karantena pride do živega, četudi bi se s kom zelo radi srečali ali ga videli. Tako bo veselje ob ponovnem srečanju toliko slajše. Si predstavljate občutek, da se zdaj ne držite pravil in da morda nezavedno prenesete koronavirus na nekoga od vaše družine ali družine vaše ljubljene osebe, prijatelja, ki ima kakšno kronično bolezen ter jo s tem pripeljete do resnih težav ali celo do smrti? Ne, karantena ne more biti hujša od občutka krivde, zato si ukažite zdaj te nekaj razdalje od prijateljev in ljubljene osebe, ki je lahko tudi priložnost za razmislek o vaši zvezi. Tako se boste pozneje še bolj veselili družinskih članov in prijateljev, s katerimi ste si bili morda kdaj celo v laseh ali pa ste se z njimi borili za premoč. Ko se je v romanu Preživetje po naporni reševalni akciji dvanajstletne Janje pred njenima ugrabiteljema, ki sta želela le prisiliti njenega očeta, pomembnega direktorja, v podpis pogodbe, Simonov oče Janez znova srečal s svojim sinom, s katerim je stavil na ta izziv preživetja, so obema ob ponovnem srečanju tekle solze sreče. V tem pogledu bi lahko Simona iz zgodbe primerjali s katerim od današnjih okuženih bolnikov, ugrabitelja Matjaža in Tadeja pa s koronavirusom – lahko bi ubila Simona, toda ta se ni vdal in je kljub težkim pogojem preživel, čeprav je moral poiskati dodatno hrano še za Janjo, spati pod milim nebom in biti čuječ zaradi nevarnosti ponoči in podnevi. S tem je dokazal svojo zrelost in si pridobil občutek vrednosti, saj je bil oče končno ponosen nanj. Tudi mi bomo lahko po koncu teh kriznih časov ponosni sami nase, če bomo zdaj malo potrpeli in upoštevali navodila pristojnih služb.

Vidite, če je Simonu, šestnajstletniku, kateri je, poleg vsega že naštetega, imel še ranjeno nogo in je bil v gozdu bos, uspelo preživeti tak pekel na Zemlji, potem iskreno verjamem, da se bo uspelo rešiti tudi nam. Pomembno je, da se ne pritožujemo nad današnjo situacijo in ne sejemo semen strahu, iz katerih ne bo zraslo nič dobrega. Raje pomagajmo drug drugemu in širimo optimizem. Če Vas v teh dnevih muči tesnoba, Vam lahko pomaga dobra knjiga, telovadba, glasba, petje, pogovor po telefonu, prebujajoča pomlad. Če se bomo vsi držali pravil, ki trenutno veljajo v državi, imamo dosti več možnosti, da preživimo to krizo kot zmagovalci, kot pa, če bomo zdaj igrali vlogo tistega, ki si upa kršiti pravila, ki dela na skrivaj, je car in se počuti nepremagljivega, v resnici pa je lahko tihi, nezavedajoči se prenašalec virusa v tej »dramski igri«, ki ji pravimo Epidemija. Morebiti v tej predstavi ne bomo odigrali glavne vloge, rešitelja, ki bi jo vsi občudovali in ji ploskali, bomo pa vsaj stranski lik, ki ni zagrešil ničesar slabega in ni negativno vplival na situacijo, ampak je s svojim ravnanjem odločilno pomagal glavnim igralcem do srečnega konca. Bolje se je zdaj malo žrtvovati, kot pa pozneje prenašati posledice nespametnih odločitev. Bodimo drug za drugega stranske vloge z izjemnim pomenom za zaključek predstave.

Nikolaj Novak, 9. razred