Glavni književni junak Simon je v bistvu idealen najstnik, kakršnega bi si želela vsaka mama – je marljiv, odgovoren in uspešen v šoli in na športnem področju, organiziran, iskren, spoštljiv do narave in ljudi … Je drugačen najstnik, saj mu svetovni splet predstavlja predvsem vir informacij. Ob branju sem ugotovila, da bi tudi sama lahko našla več časa za preživljanje v naravi, da bi se lahko iz narave več naučila in bi v tem, kar nam ponuja, dosti bolj uživala. Pozitivna posledica samoizolacije bi lahko za vse nas bila, da se premaknemo iz cone udobja, odpremo oči ter spoznamo, da nam je v življenju dano veliko stvari, ki so se nam nekoč zdele same po sebi umevne in jih nismo cenili dovolj. Več časa lahko preživimo s svojo družino in se s pomočjo staršev naučimo tega, česar sicer ne bi počeli. Dekleta lahko izkoristimo čas in uživamo z mamo pri ustvarjanju kuharskih mojstrovin, lahko skupaj spečemo kruh, se urimo v vrtnarjenju, likanju, šivanju. Fantje lahko očetom pomagajo pri sekanju ali žaganju drv, popravljanju strojev, košnji trave na dvorišču. Tako se bomo naučili tudi samooskrbe, sobivanja z naravo. Vsi skupaj se lahko učimo, kako se organizirati pri pospravljanju in urejanju doma, skupaj lahko uživamo pri družinskem kosilu. To je tudi priložnost, da več razmišljamo o sebi. Ko je človek sam, veliko lažje razmišlja o svojih preteklih dejanjih, odnosih z drugimi. Lahko da te zapeče vest, da do koga v preteklosti nisi bil prijazen, da si za koga nisi vzel časa. Spomniš se tudi prijetnih občutkov in doživetij. Pogrešam svoje sorodnike, ljudi, s katerimi sem se veliko družila, s katerimi so me povezovali tako prijetni kot tudi manj prijetni trenutki. Za občutek sreče namreč potrebuješ iskren pogovor; oči, ušesa in srce. Ne wifi-ja. Četudi nam svetovni splet omogoča ohranjanje stikov, to ni in ne more biti primerljivo z osebnim stikom. Za vsakega od nas predstavlja soočanje s koronavirusom poseben izziv. Tudi zame. Tako kot mi je predstavljalo izziv tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Odgovorno in zavzeto sem se trudila, zato me je dosežek toliko bolj razveselil. Z učiteljico Andrejo in Katjo smo prehodile dolgo pot spoznavanja skrivnosti življenja, na kateri smo spoznavale in se učile, kako se soočati s težavami, nepredvidljivimi situacijami in izzivi, ki so vedno predvsem priložnost za osebnostno rast. Četudi zlatega Cankarjevega priznanja ne bi osvojila, bi bila zadovoljna in ponosna nase, saj sem pridobila pomembne nove izkušnje, se poglabljala v svet pisane besede, ob tem razmišljala o življenjskih vprašanjih, s katerimi se sicer ne bi soočala. Prepričana sem, da bo tudi soočanje z izzivom, ki nam ga vsem na planetu predstavlja koronavirus, za vse ljudi prinesel veliko pomembnih spoznanj, s pomočjo katerih bo naše življenje bolj vredno in osrečujoče.

Neža Tikvič