Ostani doma! Drugo ti ne preostane. Sama vsak dopoldan sedim za računalnikom in delam naloge, ki mi jih pošiljajo učitelji. Čeprav mi je včasih dolgčas in ne vem, kaj bi sama s sabo, vseeno upoštevam pravila in blok zapustim le, kadar grem na sprehod z mamo. Takrat pred trgovino skoraj vedno opazim zavržene rokavice, kar me zelo moti, saj je planet že preveč uničen.     (Ela)

Učenje na daljavo mi je bilo prvih nekaj ur res zanimivo, vendar pa pogrešam živ pogovor, druženje s prijatelji, objem z najboljšo prijateljico, prepire v razredu. Celo kričanje po šolskem hodniku pogrešam, čeprav sem ga najbolj sovražila.       (Ana)

Opoldne pa tudi vsi slišimo črenšovske cerkvene zvonove, kako zvonijo (pojejo). Včasih pa tudi, ko dopoldne že končam domačo nalog, štejem, kolikokrat udari cerkvene zvon. Po navadi udari 185-krat.         (Davor)

Najprej sem raziskovala, kako je nastal. Obstaja ”par” (ogromno) teorij zarote. Nekateri menijo, da so za to krivi vesoljci, ki so ”itak v vse vpleteni”, a mene so zanimale bolj misteriozne teorije. Moja teorija je, da je to virus, ki so ga umetno ustvarili kot vojno orožje, a je ušel iz laboratorija.            (Ema)

V prvem tednu šole na daljavo naše gibanje še ni bilo tako omejeno. Zato sem svoj prosti čas izkoristil za kolesarjenje z družino. Vsi skupaj smo naredili načrt, kam bomo šli kolesarit. Izbir je bilo bolj malo zaradi delne omejitve gibanja. Zato smo se odločili, da bomo kolesarili od doma do  kobiljskega hriba in nazaj. Z mano so kolesarili moj ati, mama in mlajši brat Jaš. Do Dobrovnika smo se dokaj hitro peljali, potem pa je ati predlagal, da naj varčujemo z močmi, saj nam jih bo drugače kmalu zmanjkalo. Med vožnjo smo imeli nekaj krajših premorov, da smo lahko popili vodo in si malo oddahnili. Med potjo se nismo srečevali s tujimi in drugimi ljudmi, saj nas o tem obveščajo tudi po spletu in medijih. Poleg teh pravil pa so tudi novinarji omenili, da naj čim več časa preživimo na prostem, seveda ne v stiku z drugimi.  (Gal)

Velika sprememba je tudi naša spletna šola. Nikoli si nisem predstavljal, da bo šola preko spleta tako težka. Veliko več časa porabim za delo, ker ni šolske razlage. Ni mi všeč in komaj čakam, da gremo nazaj v šolo. Verjamem, da so tudi učitelji zelo obremenjeni in da jim ni lahko vse to preverjati preko računalnika. Rad sem zunaj, rad kolesarim, se  igram s psom, igram tenis, se rolkam, gremo skupaj v gozd. Predvsem pa ostajam doma.   (Jakob)

Zdaj še pa nekaj o mojem dnevu. Ko ne morem v šolo, se  zbudim vsak dan ob osmih in se umijem ter preoblečem, pojem zajtrk in začnem delati za šolo. Naredim vse naloge za prejšnji dan in tudi tiste ki, mi jih pošljejo učitelji  tisti dan. Naloge večinoma delam tri ure s 5-minutnimi počitki vsako uro.  (Jan)

Časi so težki, za vse nas, še posebej pa za starejše in bolne ljudi. Ukrepi, ki jih moramo spoštovati, so za vse nas dobri in nam bodo pomagali preživeti te hude trenutke. Ampak verjemite, da za vsakim dežjem posije sonce, in tudi v tem primeru bo tako.     (Jure)

Z  31. marcem so se ukrepi spremenili tako, da ne smemo iti ven iz občine, razen če gremo v službo. Zdaj že dva tedna preživljamo karanteno in raje ostanemo doma, da se še mi ne nalezemo te okužbe. Pravijo, da bi naj ta virus bil le navadna gripa, nekateri pa pravijo, da je ta virus zelo nevaren.   (Lara)

V tem tretjem tednu pa sem se zelo razveselila naloge za tuji jezik, ker smo dobili nalogo,  da naredimo miselni vzorec o hrani in pijači ter zraven tudi nekatere jedi narišemo.  Nato pa sem še naredila naloge za matematiko in glasbo.   (Lea G.)

Ni mi tudi všeč, da ne moremo s prijatelji iti na igrišče ali pa na sprehod, zato ker se zdaj ne smemo družiti, samo z družino smo lahko. Tudi jaz bi si zdaj želela družbo s  prijateljicami, ampak je na žalost to prepovedano. Vem pa tudi, da nekateri mislijo, da so to “počitnice“, vendar niso, to je enako, kot da bi hodili v šolo, vendar ne hodimo, ampak imamo šolo od doma (šola preko spleta).

 (Lea H.)

Z bratom sva doma in dobivava naloge preko telefona in prenosnika. Dela na daljavo sva se že navadila, ampak nama je že malo dolgčas. Želim si, da bi bilo te epidemije kmalu konec.     (Luka)

Prve dni je še bilo zabavno, potem pa mi je postajalo malo težko. Ni bilo več šole, ni bilo več treningov, ni bilo več ure harmonike. Počasi mi je postajal dolgčas, postajal sem žalosten. Pogrešal sem vse. Čez čas sta tudi starša ostala doma. Dopoldne sem delal za šolo, popoldne pa sem imel kar nekaj prostega časa. Kako zapolniti ta čas? Nekega dne je mama prinesla s podstrešja puzzle. Bilo jih je 1000!    (Matic)

Mama mi je dala za prebrati poslanico ob današnjem mednarodnem dnevu knjig za otroke (2. 4.). Napisal jo je pisatelj Peter Svetina. Nosi naslov Lakota po besedah. Iz nje bi rad  delil z vami nekaj nasitnih besed v teh novih časih, ko smo lačni tudi besed:

»Besede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nihče si z njimi ne bo napolnil želodca. So hrana za duha in dušo …«    (Metod)

Ko sem izvedel, da se bodo šole zaradi koronavirusa po vsej verjetnosti zaprle, sem bil najprej zelo vesel, a potem se je vse obrnilo. Izvedel sem, da če bomo doma, bomo morali učenje dopolniti med poletnimi počitnicami. Čeprav ne maram šole, se mi je zazdelo, da bi raje hodil v šolo, kot pa bil doma.  (Oskar)

Prve tedne sem za šolo delal zelo malo, zdaj pa delam sproti, tudi še za nazaj. Sprava nalog nisem znal delati in nikogar nisem prosil za pomoč, dokler ni mama opazila, da imam narejenih nalog malo, in mi je priskočila na pomoč. Vse to mi je malce naporno, ampak zdaj zmorem.   (Rene)

Ko so zaprli vrtce in šole, se je za mene začel pouk na daljavo. Vedel sem, da bo to zame nova izkušnja. Najprej sem se veselil biti doma, ker je bilo rečeno, da bo to trajalo štirinajst dni. Potem pa se je vse obrnilo na glavo. Začel sem dobivati naloge po elektronski pošti, ki so mi jih pošiljali učitelji. Takrat se je začelo redno delo doma, ki ga je bilo veliko. In to pri vseh predmetih. Kljub temu, da sem sproti delal naloge, mi je vseeno snov še ostajala.    (Tim)

Čeprav si želim, da bi hodila v šolo in te bolezni sploh ne bi bilo, je pomembno, da potrpimo in ubogamo pravila in navodila zdravnikov in vlade, saj le tako bomo virus čimprej zajezili.

OSTANIMO DOMA, SKUPAJ ZMOREMO!       (Tjaša)

Virus nas sili, da ostanemo doma in to je priložnost, da se lahko več igramo zunaj, čas za družino in da se lahko igramo s sestričnami in bratranci. Pred tem smo bili ves čas v hitenju, sedaj pa nam se je vse upočasnilo. Bolj smo se povezali in zdaj spoznavamo, kaj je v življenju ključnega pomena, da lahko dosežemo, kar želimo!

ZDRAVJE JE NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO, ZATO MORAMO UPOŠTEVATI NASVETE IN OSTATI DOMA!!!!!      (Veronika)