Gluhota in naglušnost se težje odkrijeta kot slepota. Po slušni poti dobimo cca. 80 % informacij. Uho je organ za sluh in ravnotežje. Zunanje in srednje uho zbirata in prenašata zvok, notranje uho pa jih analizira, jih pretvori v živčne impulze in pošlje v možgane. Za razvoj govora potrebujemo simbole – besede in pojme, imamo jezik in govor s cca. 100.000 besedami, pojmi, kar gluhi nimajo. Njihova simbolika so kretnje, mišljenje je bolj siromašno, konkretno in statično. Naglušni imajo oviran normalen razvoj govora, narobe slišijo glasove, artikulacija je nesigurna, težave imajo v ritmu, melodiji, tempu, pogosto se motijo v spolu in številu, manjši je besednjak, težje razumejo tekst, napačno izgovarjajo besede….

Velike razlike so med prirojeno gluhimi in kasneje oglušelimi. Približno 80 % gluhih lahko uporablja minimalne ostanke sluha. Začetki poučevanja gluhih so 1570 leta Španec Pedro de Ponce učil pisati in govoriti 3 gluhe dečke, prvi zavod – šola za gluhe je bil v Parizu 1760 leta (pri nas 1900).

Gluhoto in naglušnost ocenjujemo po 2 kriterijih:

• Jakost zvoka (dB kot enota)
• Višina zvoka (Hz kot enota za višino)

Med naglušne prištevamo tistega, ki ima povprečno izgubo sluha na frekvencah 500, 1000, 2000 Hz in manj kot 91 dB in ima zelo resne težave pri poslušanju govora in pri govorni komunikaciji.

Razlikujemo:

• Otroke z lažjo izgubo sluha (26 – 40 dB) – imajo prizadeto sporazumevanje ali poslušanje govora. Ovire tudi v orientaciji.
• Otroci z zmerno izgubo sluha (41– 5 dB) – imajo prizadeto sporazumevanje, poslušanje govora. Lahko je moteno vedenje in pridobivanje znanja. Ovirani sta orientacija in telesna neodvisnost.
• Otroci s težjo izgubo sluha (56-70 dB) – prizadeto sporazumevanje, razumevanje in poslušanje govora. Lahko se pojavijo motnje v vedenju, pridobivanju znanja in prilagajanju na okoliščine. Ovirani so v orientaciji, pri vključevanju v družbo in telesni neodvisnosti.
• Otroci z težko izgubo sluha (71-90 dB) – ovirano sporazumevanje, razumevanje in poslušanje govora. Pogoste so motnje v vedenju, pri prilagajanju vedenja okoliščinam in motnje pri pridobivanju znanja. Ovirani so v orientaciji, telesni neodvisnosti in pri vključevanju v družbo.

Gluhi pa so otroci, ki imajo najtežjo izgubo sluha na frekvencah 500, 1000, 2000 Hz je 91 dB in več.

Razlikujemo:

• Otroci z najtežjo izgubo sluha (91 dB in več)  – niso sposobni slišati in razumeti govora. V pomoč jim ni niti ojačitev, niti slušni aparat.
• Otroci s popolno izgubo sluha – ne ločijo niti dveh jakosti zvoka niti dveh frekvenc. Niso sposobni slišati ali razumeti govora, kar je velika ovira.

Ker imajo ti otroci težave pri razumevanju in pojmovanju, je treba veliko opisovanja, več pisanja in veliko nazornega materiala. Za vsako učenje je potrebno imeti dovolj časa in stalno preverjati, če so sporočilo prav razumeli oz. če vedo, kaj hočemo. Preverjati je treba če razumejo besede in pojme. V to vložijo veliko napora.

Metode edukacije gluhih: znakovni jezik, oralna metoda, prstna abeceda, govorica telesa…

Literatura za gluhe in naglušne:

• Levec, Alenka: Če je v razredu gluh ali naglušen učenec …  Ljubljana : Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, 2002 (Knjižnica Deklica s školjko).
• Vključevanje gluhih in naglušnih v redne šole: zbornik ob 30-letnici integracije, uredile Alenka Levec, Irena Željan, Majda Knehtl. Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, 2002
• Kuhar, Dušan: Pogovori s starši gluhih in naglušnih otrok. Ljubljana: Dan, 1993. (Knjižnica Deklica s školjko).
• Podboršek, Ljubica (s sodelavci): Projekt Uvajanje znakovnega jezika v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje slušno prizadetih v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih, 1990. (Knjižnica Deklica s školjko).
• Škvor, Jana: Pomoč pri šolskem delu. Ljubljana: Dan, 1993. (Knjižnica Deklica s školjko).
• Sluh : naglušnost in gluhost, uredil Stane Košir.  Ljubljana : Zveza gluhih in naglušnih Slovenije, 1999.
• Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika.