1.1 SPECIFIČNE BRALNO – NAPISOVALNE TEŽAVE

Branje in pisanje sta temeljni šolski spretnosti in veščini, nujno potrebni za nadaljnje uspešno učenje. Dober bralec je spretnejši pri reševanju vseh vrst pisnih nalog in izpolnjuje osnovne pogoje za uspešno šolanje. Od pravilnega in hitrega pisanja je odvisna kvaliteta pisnih sporočil in zapisov. Branje in pisanje z vajo preideta na nivo avtomatičnega delovanja, ko otroku ni več treba misliti na črke, ampak pri branju in pisanju misli že na vsebino in možne rešitve. Dislektikom se tu zatakne.

Strokovni  términi za motnjo branja in pisanja:

• Legastenija, disleksija (težave z branjem in pisanjem);

• Aleksija (nezmožnost branja);

• Disortografija (težave s pravopisom);

• Disfazija (težave s strukturo pisnega jezika – moteno razumevanje besedil in slabo organizirano izražanje – jezikovni primanjkljaji);

• Disgrafija (težave z rokopisom – grafomotoriko);

• Agrafija (nezmožnost pisanja).

Disleksija (dyslexia) je stanje, pri katerem se kljub povprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo težave pri branju, pisanju in črkovanju. Težave so nevrološko pogojene.

ZNAČILNOSTI DISLEKTIKOV:

Otrok z motnjo branja in pisanja se težko osredotoči, če tudi za kratek čas. Lahko izgleda neroden, pogosto razbije, polomi stvari ali kaj polije, pomeša stvari in pozabi na njene sestavne dele, zamenjuje levo in desno, spodaj in zgoraj, naredi nekaj brez premisleka… Težave imajo tudi z razvrščanjem in razumevanjem zvokov in pri vezavi črk in glasu. Pogosto zamešajo vrstni red glasov v besedi, besed v stavku ali vrstni red števk. Besede pišejo in berejo napačno, pogosto jih tudi izmaličijo do neprepoznavnosti. Črke oz. glasove lahko dodajo, odvzemajo, podvajajo, zamenjujejo, obračajo… Berejo neritmično, zelo počasi, lahko ponavljajo že prebrano, berejo sprva tiho in nato glasno ponovijo… temu se lahko priključijo še jezikovni primanjkljaji, težave z grafomotoriko… in tako je zmeda polna.

Učenec je “počasen” zaradi:

• Težav v kratkotrajnem spominu, (pomnjenje pravilnega zaporedja glasov, črk ali besed pa tudi razumevanje ter pomnjenje prebranega).

• Težav v poimenovanju (barv, simbolov, predmetov) in težav pri manipuliranju nekaterih abstraktnih pojmov (enot merjenja, kemičnih formul ipd.), učenec ne more takoj prebrati, povedati ali napisati točnega izraza.

• Primanjkljajev v zaznavanju časa in počasnega tempa odzivanja težko izkazuje znanje v danih časovnih okvirih in je manj učinkovit tudi ob velikem dodatnem trudu.

• Prevladovanja razmišljanja v slikah, je oviran, ko je potrebno razmišljanje verbalno posredovati, saj mora dodatno prevajati notranje slike v besede.

1.2 SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE PRI MATEMATIKI

Najpogostejše ovire, s katerimi so povezane učne težave pri matematiki, so:

• Spominske težave in slabše razvite strategije, jezikovne in komunikacijske težave,

• primanjkljaji, povezani s procesi in strategijami reševanja besednih problemov, nizka motivacija, slaba samopodoba in zgodovina učne neuspešnosti.

Značilnosti in prepoznavanje:

Ti specifični primanjkljaji se nanašajo na obvladovanje osnovnih aritmetičnih sposobnosti in spretnosti (seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje), manj pa na abstraktne sposobnosti in spretnosti iz algebre, trigonometrije in geometrije.

Specifične učne težave pri matematiki razdelimo v dve skupini, DISKALKULIJA in SPECIFIČNE ARITMETIČNE učne težave.

–

1.3 DISPRAKSIJA

Otroci z dispraksijo so zelo heterogena skupina otrok, ki imajo povprečne ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti. Pri njih ni prisoten splošen razvojni zaostanek, zato dosegajo nižje dosežke le na nekaterih področjih: najpogosteje pri telesni vzgoji, tehničnem pouku, likovni vzgoji. Na zunaj se ne razlikujejo od vrstnikov, njihovi primanjkljaji so praviloma prikriti.

Dispraksijo najpogosteje opisujemo z okvaro ali nezrelo organizacijo gibanja, lahko pa so prisotni primanjkljaji tudi na področju zaznavanja, miselnega in jezikovnega funkcioniranja. Vzrok dispraksije je pogosto neznan. V populaciji šolajočih otrok in mladostnikov najdemo 8 – 10% tistih, ki imajo lažjo stopnjo, 2% pa jih ima težjo stopnjo dispraksije. Polovica otrok z dispraksijo ima tudi legastenijo.

Najbolj značilne težave učencev z dispraksijo so na področju grobe in fine motorike, težave artikuliranja, težave na področju zaznavanja, težave pri načrtovanju in organizaciji misli.

–

1.4 SPECIFIČNI PRIMANJKLJAJI NA PODROČJU JEZIKA

Specifični jezikovni motnji ali specifičnim primanjkljajem na področju jezika pravimo tudi »govorno-jezikovna motnja«. Prizadene 3 do 5% otrok, večji del (skoraj tri četrtine) ima težave še pri osemnajstih ali dvajsetih letih. Pomembno je, da smo pozorni na vse tri osnovne ravni jezika: vsebino (semantika – izražanje in razumevanje pomena), obliko (skladnja ali sintaksa – ustroj jezika – običajno najbolj prizadeta) in uporabo (komunikacija – socialni jezik, nabiranje, izražanje znanja – šolski jezik).

Težave, ki se zaradi teh primanjkljajev pojavljajo, so:

• šibko razumevanje časovnih in prostorskih konceptov,

• razumevanje figurativnega jezika (metafore, posebni stili, besedne igre),

• počasno sprejemanje in tempo predelovanja jezikovnih informacij,

• težave s hitrim priklicem določene besede iz spomina,

• v nižjih razredih lahko počasen napredek pri branju, pisanju, naravoslovnih in družboslovnih predmetih.