Če pomislimo na prelepe sončne majske dni, se bo nekje v njih zagotovo našla gugalnica. Pod drevesom na domačem vrtu, pri babici, na otroškem igrišču. Poleg tobogana je to gotovo tisti pripomoček za igro, brez katerega si ne znamo predstavljati srečnega otroka.

Guganje oziroma zibanje je tisto gibanje, ki človeka osreči. Spominja nas na najbolj prvinske občutke sreče. Nenazadnje smo se najprej gugali v materinem telesu, nato v zibelki in potem na gugalnici – in zibanje je tudi v odrasli dobi gibanje, ki nas pomiri. Če smo žalostni, se takoj počutimo bolje v objemu, v katerem se nekoliko zagugamo. Otroke pomirimo in zagugamo v svojem naročju, pa tudi če so že tako veliki, da nam komaj zlezejo na kolena. In kadar smo popolnoma brezskrbni, si radi privoščimo nekaj guganja v viseči mreži, napeti med dvema drevesoma. Ja, res je, nič ni lepšega kot se zagugati ter si reči, da je vse dobro, da je vse tako, kot mora biti.

V 1. a-razredu je vse tako, kot mora biti in učenci so zelo pridni. Pri likovni umetnosti so iz starih škatel in nekaj lastne ustvarjalnosti izdelali svoj svet guganja. Nastali so čudoviti izdelki, ki zdaj krasijo njihovo sobo, teraso, dvorišče. Oglejte si fotografije izdelkov in se zagugajte v brezskrbni otroški svet.

Učiteljici Karmen Zadravec in Vida Dugar

1. a-razred: Na gugalnici